Omemba: Katja Gorečan

»Wedekindova otroška tragedija o odraščanju se prelije v tukajšnjost-zdajšnjost, zazira se v vprašljive pogoje za zdravo rast in oblikovanje osebnih vrednot, negotovo umeščanje v skupnost, dezorientirano svobodno ljubezensko življenje, bizarne medgeneracijske odnose in stiske, ki neutrudno spodnašajo krhek smisel.«

»Otroška brezskrbnost je bled spomin, pritiski odločno postavljenih, pogosto nerealnih pričakovanj odraslih visijo nad mladimi glavami kot giljotina, ki se bo vsak hip sprožila.«

»Evelina Umek že od svoje mladosti dejavno povezuje prostor slovenskega kulturnega obrobja z osrednjeslovenskim.«

»Kot pisateljica kljub vsem konfliktom in stiskam zaupa v moč kulture in literarne besede.«

»Ženski odbor Slovenskega centra PEN podeljuje nagrado od leta 2013, z njo pa izpostavlja literarne ustvarjalke in njihovo delovanje v širše družbeno dobro.«

»Skozi rob in čez plasti pisanja.«

»Zatišje po dežju.«

»Na koncu se vedno združimo v eno.«

»Otrok našega časa.«

»Prišel je neki moški in se zaljubil v Dorrie Beck. No, vsaj poročiti se je hotel z njo. Iskreno je bilo.«

»O vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. To pa ne bomo. O tem pa ne. Ne pa ne bomo.«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«

»Če si dovolj srečen, da si kot mlad človek živel v Parizu, nosiš to mesto vse preostalo življenje v sebi, kamorkoli že greš, kajti Pariz je premični praznik.«

»Ne sladki spev, solz grenkih bol neizprosna, / ne jasni glas, le vzdihi se glasijo, / na slog ne, le na žalost sem ponosna.«

»Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna.«

»Iskrenost, dekliškost, občutljivost, nepretenciozna introspekcija. Avtorici uspe najti načine, kako opisati izkušnjo izgube, žalovanja in izolacije.«

»Če bi Materinsko knjižico razumeli zgolj kot zgodbo o splavu in izgubi sluha, bi bilo to podcenjevanje.«

»Pekel smo ljudje.«

»Svoboda je namreč tista, ki vzpostavlja ali briše meje pekla, ki spreminja ali definira ujetost človeškega bivanja.«

»Kaj se pravzaprav dogaja s temi liki za zaprtimi vrati, za katere je težko določiti, kaj od izrečenega je resnica, ali vsaj približek resnici, na neki način morda sploh ni toliko pomembno, saj se zazdi, da je tisto, kar like definira ali jih pogojuje, sama dinamika odnosov oziroma pogledov med njimi.«

»Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob 'dobrohotnem' vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v 'skupinski projekt', pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje.«

»Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje.«

»Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe.«

»Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem.«

»Bralca popelje globoko v to, kar je Deleuze poimenoval logika občutja, kjer izgubimo orientir naracije, ki bi nas vodila skozi dogodke tako, da bi jih lahko razumeli v vzročno-posledični sekvenci.«

»Moja dolžnost je opozarjati na sistemske napake, ki držijo ljudi v pomanjkanju, revščini, zaradi katerih imamo epidemijo duševnih motenj, saj živimo popolnoma nestabilno življenje.«

»Avtorica išče neizkoriščeni potencial v jeziku vsakdanjega življenja in prek njega ji je uspelo napisati pomembno zgodbo o nič kaj preveč posebnem življenju.«

»V osmih kratkih zgodbah v Gluhi sobi – paradoksalno – vrvi od glasov.«

»Svet v njih se zdi nekam čudno zmaknjen in grozljiv, sanjski, a zato nič manj možen, če ne tukaj in zdaj, pa v bližnji prihodnosti.«

»Kot je v pogovoru pred podelitvijo nagrade povedala Kumerdej, vedno znova stopa na ozemlje, ki je tudi njej neznanka.«